Mojih 6 mesecev v Španiji

V Španijo me je že dolgo vleklo. Očarana sem bila nad temperamentom Špancev, eksotičnim jezikom, čudovito pokrajino. Takoj, ko sem izvedela za program izmenjave študentov Socrates Erasmus, sem vedela, kam si želim. S seboj sem povabila še dobro prijateljico Polono, saj je v dvoje vse veliko lepše in lažje.

To uresničevanje sanj pa ni potekalo brez zapletov. Najprej se je zataknilo, ker sporazum s Španijo in našo fakulteto še ni bil podpisan. To me seveda ni ustavilo in s pomočjo sošolke Monike, ki je že imela nekaj izkušenj z vzpostavljanjem povezav s Portugalsko, ter mentorico Katjo Plemenitaš, smo poiskali fakulteto, ki naju je bila pripravljena sprejet. Ko sva že poslali uradno prijavo ter dobili vsa soglasja profesorjev, je sledilo razočaranje. Sredstev za štipendijo ni bilo. Brez nje pa si bivanja v Španiji nisva mogli privoščiti in z veliko težavo sva se sprijaznili, da bova odhod morali prestavit za eno leto. Po približno dveh mesecih pa sva izvedeli, da je Univerza v Mariboru dobila nova sredstva in tako je bila ta ovira odstranjena. V enem dnevu sva se morali odločiti, ali iti to leto ali naslednje. Bilo je veliko plusov in minusov, drugi semester v Španiji se je namreč že začel, letalske karte so bile zadnji trenutek dražje, pa tudi obe sva bili začasno zaposleni. Na koncu je vseeno zmagala želja po novih izkušnjah, novih prijateljih, novem jeziku. 24. februarja 2005 sva tako odleteli iz Benetk proti Londonu, tam preživeli zelo mrzlo noč, in se zjutraj odpravili v dolgo pričakovano Valencijo.

Prvi vtis ni bil nič kaj vzpodbuden. Deževalo je, nihče ni znal angleško in hostel je bil nastanjen v odljudnem delu mesta. Ker sva zamudili skoraj 3 tedne semestra, sva takoj po prihodu odhiteli na najino univerzo, da bi se tam prijavili. To pa ni bilo tako enostavno, kot se zdi. Že samo iskanje pravega avtobusa med angleško ne govorečimi Španci je bil pravi izziv. Ko sva se končno pojavili pred vrati pisarne za sprejem tujih študentov, je bila ta zaradi petkovega krajšega urnika že zaprta. Tako sva se morali vrniti v hostel, brez vpisnice, brez stanovanja in informacij, kje ga iskati. Od vsega hudega je Polona zbolela in tako sva vikend preživeli kar v najini mali sobici. V ponedeljek so se stvari začele obračati malo na bolje. Na fakulteti sva spoznali Sorayo iz Anglije, ki nama je pomagala pri prevajanju in tako sva se končno vpisali ter dobili najin urnik. Tudi stanovanje sva našli po zaslugi njenih vztrajnih klicev na vse mogoče oglase, ki sva jih našli pripete na razne oglasne table po mestu. Povedala nama je, da sama ni imela težav s stanovanjem, saj se je v konec januarja oglasov kar trlo. Konec februarja pa so bila najboljša stanovanja že oddana in nama je zato iskanje vzelo kar cel teden. Ker sva bili že siti vsakodnevnega klicanja in ogledov neprimernih stanovanj, ter prebivanja v dragem hostlu, sva na koncu vzeli prvega, ki se nama je zdelo še nekako znosno. Bilo je cenovno ugodno, skromno, a prijetno. V pomoč nama je bilo tudi to, da je lastnik znal angleško. Slaba stran pa je bila, da je bilo stanovanje precej oddaljeno od centra mesta, tako da nama je pot do univerze v naslednjih štirih mesecih jemala kar precej časa. Pa tudi lastnik, ki je bil pravi posebnež, je bil velika preizkušnja najinih živcev. V naslednjih dveh tednih je vreme ostajalo hladno in deževno, tako tudi jaz nisem ušla gripi in sem se na koncu zaradi alergije na v Španiji predpisana zdravila morala vrnit domov. Na srečo so imeli ravno takrat na fakulteti tri -tedenske počitnice zaradi festivala Fallas (kres), ki je praznovanje Sv Jožefa, zavetnika tesarjev. Tako s Polono nisva zamudili nobenega predavanja. Priprave na festival namreč trajajo skoraj mesec dni, glavno dogajanje pa en teden. Sošolci niso mogli verjeti, da sem kaj takega lahko zamudila, zato sem si radovedna sklenila to čudo sklenila ogledati letos. Kar sem videla, mi je resnično vzelo dih. Ulice se svetijo v lučkah kot bi bilo novo leto, povsod se sliši glasba, mesto je odeto v cvetje, skoraj vsak večer pripravijo ognjemet. Prebivalci Valencije se vsi, od najmlajšega otroka do najstarejšega moža, preoblečejo v
Ninotnarodne noše in v njih rajajo do zgodnjih jutranjih ur. Pridruži sem jim na tisoče turistov iz celega sveta, ki jih privabi glas o dobri zabavi in odlični Paelli. Prav poseben pojav pa se imenuje 'Mascletaes'. Vsak dan ob dvanajstih na glavnem trgu na stotine mladih odvrže petarde ter rakete vseh vrst in tako se mesto zatrese, kot bi ga bombardirali. Če si eden redkih, ki ne ve nič o festivalu, te ta hrup lahko resnično prestraši. To se je zgodilo tudi nama s Polono, ko sva se tretje jutro v hostlu zbudili v prepričanju, da Valencijo bombardirajo. Kako so se nama smejali, ko smo to povedale v šoli! Najpomembnejši del Fallas pa so ninoti. To so lesene skulpture, visoke kot stavbe. Vsak del mesta izdela svojega, zadnji dan Fallas pa izberejo najlepšega (tega podarijo muzeju), vse ostale pa zažgejo. Ta dogodek simbolizira prihod odhod zime in prihod pomladi. Izmed mladenk izberejo kraljico Fallas.

V tem času sem ob domači negi ozdravela, se udeležila sestrinega maturantskega plesa, 31 marca pa sva se s Polono vrnili v Valencijo.

Ko sem izstopila iz letala, nisem mogla verjetni spremembi. Sonce je sijalo z vso močjo, bilo je toplo, božal naju je prijeten spomladanski vetrič in nama nosil volj cvetočega drevja. Španija, kot jo prikazujejo filmi in opisujejo knjige! Naslednjih šest mesecev sem živela kot v sanjah. Profesorji so bili neverjetni, izredno prijazni, znali so nas spraviti v smeh in vedno so nam bili pripravljeni pomagati. Nobeno od predavanj ni bilo obvezno, pa sva vseeno hodili prav na vsa, saj nama tam niti za trenutek ni bilo dolgčas. Sošolce sva imeli in vseh držav sveta. Univerza v Valenciji ima namreč zelo razvit sistem izmenjav in radi sprejmejo nove študente.
Študentje pa se tam dobro počutijo in se radi vračajo, kot asistenti na fakultetah ali celo kot profesorji. Spoznala pa sem tudi nekaj takih, ki so prišli na izmenjavo, se v deželo zaljubili in tam ostali, dokončali študij in se zaposlili. Predvsem mladi iz manj razvitih držav, ki so v Španiji videli priložnost boljšega življenja. Mnoge je premamila tudi klima, saj je Valencija znana kot zelo sončna dežela, ima namreč več kot 320 sončnih dni v letu. Tudi sama sem spoznala, da je bilo vreme mojega prvega tedna v Valenciji prej izjema kot pravilo, saj je v naslednjih šestih mesecih deževalo le še trikrat. Tudi temperature so bile prijetne. Že kmalu aprila sva s Polono hodili okrog v kratkih rokavih ter se sončili v parku blizu naše fakultete. V začetku maja pa sva svoje zapiske odpeljale na sprehod do bližnje plaže Malvarossa. Ležanje na toplem pesku in plavanje v toplem morje nama je dajalo neverjetno energijo in voljo do učenja.

Vmes sva našli tudi čas za tečaj španščine. Vpisali sva se v jezikovno šolo Hispania, ki jo je vodila mlada Španka Vicky. S svojim mladim timom naju je navdušila, učenje je bilo hitro in zelo zabavno. Učili smo se preko pesmic, zgodbic, veliko smo se pogovarjali in si izmenjevali razne prigode. Ker so ta čas v Valenciji potekale priprave na 32. America's Cup v jadranju, je bilo na tečaju še posebno veliko Avstralcem, Angležev ter Američanov. Sama pa sem se najbolj zbližala s štirimi prijateljicami iz Srbije, Anglije, Nemčije in Italije. Z njimi sem okusila tudi nočno življenje, ki se resnično ne more primerjati z nobenim drugim svetovnim mestom. Zanimivo je, da so Španci navajeni večerjati za naše razmere zelo pozno, šele ob 10-ih, 11-ih zvečer, zabavat pa se malokdaj odpravijo pred polnočjo. Diskotek se v starem centru mesta 'El Carmen' ter ob morju ne manjka, večina pa jih je odprtih vse do 9-ih zjutraj. Ker jih je toliko, se za vsak okus najde nekaj. Ljubitelji elektronske glasbe zahajajo v največje diskoteke, ki se večinoma nahajajo izven mesta. Socrates študenti se zbirajo v bližini fakultet, te zabave so zelo zanimive, saj klubi vsak večer pripravijo tematski večer z drugačno glasbo, za zabavah pa imaš možnost spoznati prijatelje iz vsega sveta. Na koncu pa so tu še lokali in klubi z latino glasbo, pa naj bo tu kubanska, brazilska ali španska glasba. Prav ti so mene najbolj očarali…vroči ritmi, eksotične pijače, strastni plesni koraki…tega nimaš možnost videti vsak dan.
Ko nisva obiskovali predavanj ali se učili španščine, sva si čas krajšali z nakupi. V Valenciji sva odkrili veliko simpatičnih majhnih in cenovno ugodnih 'kitajskih' trgovinic, butikov, trgovin za mlade, pa tudi nekaj nakupovalnih centrov. Izbira oblačil in obutve je ogromna, tako da se za vsak okus najde kaj. Cene pa so večinoma ugodnejše kot pri nas, tako da sem po mojem šestmesečnem bivanju imela težave prinesti vse nove stvari na letalo, po pošti sem morala domov poslat ogromen paket! Poleg nakupov sva si vzeli čas tudi za ogled Valencije in okoliškim mest. V Valenciji naju je najbolj navdušilo Mesto umetnosti in znanosti (Ciudad de las Artes y las Ciencias), sestavljeno iz l'Oceanografic (morski svet s tjulni, pingvini, mroži, tropskimi ribami, ogromnimi morskimi psi, show delfinov in še kaj), l'Hemisferica (3D filmi) ter Museu de les cience (Muzej princa Filipa). Vreden ogleda pa je tudi historični center Valencije, imenovan El Carmen. Začne se z ogromnimi mestnimi vrati Torres del Serranos, nadaljuje v Plaza de la Virgen (devičin trg) in Plaza de la Reina (kraljičin trg), ki ju povezuje stolnica. Največji trg se imenuje Plaza de Ayuntamiento, na sredi katerega se dviga čudovita fontana. Ne smem pa pozabiti na slavno areno bikoborcev Plaza del Toros. S Polono si je sicer nisva nikoli ogledali njene notranjosti, saj naju krvoločne bikoborbe prav nič ne navdušujejo, spoznali pa sva veliko ljudi, ki jim je to početje všeč in so pripravljeni odšteti kar precej denarja za dobre sedeže.

Junij je bil čas usklajevanja časa med izpiti in zabavami, takrat namreč potekajo največji dogodki na prostem. Eden takih se je zgodil ravno na dan mojega zadnjega izpita, 23. junija - El Noche de San Juan (noč svetega Janeza). Na plaži se je zbralo na tisoče mladih, ob majhnih kresih smo plesali, peli ter poslušali zvoke, ki so prihajali iz več desetih koncertnih odrov. Najdrznejši smo se pognali tudi v toplo morje in tam nadaljevali rajanje. Ta noč mi bo ostala v posebnem spominu, saj take radoživosti in veselja do takrat še nisem doživela.

Mojih šolskih obveznosti je bilo tako konec, mojega navdušenja nad Valencijo pa še zdaleč ne. Čeprav se je Polona kmalu vrnila domov, sem se jaz odločila ostati. Poiskala sem si službo ter se preselila v center mesta. Nadaljevala sem z učenjem španščine, dneve sem preživljala na plaži, ponoči pa s prijatelji raziskovala še nepoznane diskoteke. Brez oklevanja lahko rečem, da sta bila to dva najlepša meseca mojega življenja. Španija je presegla vsa moja pričakovanja…